ponedeljek, 23. julij 2012

Back to paradise

Po dolgih treh letih sva spet tu ... v krajih, v katere sva se zaljubila - tajski otoki.
Vceraj sva po pristanku v Bangkoku pogledala, kje na jugu je najlepse vreme. Dalec najlepsa napoved je bila za Koh Samui, danes zjutraj sva ze cofotala. :)
Vceraj sva tudi za super ceno prisla iz letalisca do glavne avtobusne postaje (iz enega konca mesta do drugega - prb. 50 km razdalje) - letalisce ima nov vlak do mesta za 45 bahtov na osebo. Izstopila sva na zadnji postaji in, kot nama je delavka narocila, tam poiskala avtobusno postajo, kjer stoji bus 542. Ko pripelje sva se uspela sporazumet, da pelje na glavno avtobusno postajo - torej tja, kamor sva hotela. Na osebo je ta bus stal le 10 bahtov. Torej sva za celotno pot porabila 110 bahtov (ok 2,75 evra). Za primerjavo - taxi bi stal okoli 600 bahtov.
Na avtobusni sva nato kupla vozovnice in karte za trajekt, sla na internet in poiskala hotel po najinem okusu. Danes tu ze cel dan uzivava, pocivava, plavava v bazenu in se namakava v toplem morju. Tokrat se poslavljava s svezo sliko (ja, tukaj imajo boljsi internet in celo racunalnike s citalci kartic) - morski pozdrav domov!

sobota, 21. julij 2012

Papa Burma

Danes prezivljava zadnji dan v Mjanmaru. Moreva priznati, da nama ni nekaj hudo - veseliva se "civilizacije". Ocitno smo na zahodu ze tako navajeni nekih dobrin, da dlje casa tezko shajamo brez. Caka se naju dopust v pravem pomenu besede na tajskih plazah. Ravno poskusava ugotoviti, kje bo najlepse vreme, saj naju tukaj ze nekaj dni spremlja dez.
Tako sva recimo imela najbolj  dezeven dan v cetrtek, ko sva se povzpela na hrib, kjer stoji "Golden Rock" - drugi najpomembnejsi verski spomenik Mjanmara (takoj za Shwedagon pagodo tukaj v Yangonu).Ko sva prispela dopoldne v Kinpun, kraj pod tem hribom s to zlato skalo, sva mislila, da sva nasla konec sveta. Zelo nama je zal, da ne moreva z vami deliti slike, da bi videli tisto selo, ali bolje receno ulico, ki se kar konca in se nadaljuje z gozdom, ta pa se zacne dvigati po hribih. Meglice so se vlekle med zelenimi krosnjami, ki so prehajale ena v drugo, sonce si je zaman utiralo pot skozi puhaste oblake.
Ker je ta spomenik precej visoko in bi mogla prehoditi kakih 10 kilometrov, sva se odlocila za tovornjak. Nanj so nas nalozli kot krompir, kakih 45 ljudi, in voznk je drvel kot nor po mokri in vijugasti  cesti. Na polovici so nas nato sest ubogih turistov poslali s tovornjaka, ces da je voznja naprej prenevarna za nas. In smo sli ... 45 minut v breg v dezju. Zgoraj nato vladni usluzbenec pobere od vsakega 6 dolarjev (za domacine seveda zastonj). Lilo je kot iz skafa, megla pa je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal. Ko sva stala 5 metrov pred to skalo, sva jo komaj ugledala. Ima prav posebno lego, saj stoji na robu pecine in ne pade dol. Verjamejo, da Budov las daje kamnu ravnotezje. Cakala sva slabo uro na lepse vreme, da bi lahko naredila posteno sliko, a zaman. Vrnila sva se po isti poti dol, kjer so nas spet nabasali na tovornjak - tokrat se vec in skupaj z ogromnimi kolicinami riza v vrecah, ter v najvecjem nalivu smo brez strehe drveli skozi ovinke navzdol. Ker sma bila, kot ze receno, na koncu sveta, nisva imela kaj poceti. Kupila sva cips in vodo, se vgnezdila v sobo in se potopila vsak v svojo knijgo.
Vceraj sva nato prisla nazaj v neuradno glavno mesto, Yangon. Spet je dezevalo kot za stavo in ker nisva imela rezerviranega hotela, je bilo v tem vremenu treba poiskati sobo. Prvi hotel je bil predrag in s podganami, drugi je bil luknja, kot se je nisva vidla, tretji je bil poln, v cetrtem sva se nato vdala in vzela skatlo veliko 2,5 x 3 metre brez okna s skupno kopalnico. Cena? Neverjetnih 15 dolarjev. Natanitve v tej drzavi so res zasoljene, nudijo pa bore malo. Po drugih mestih se nekako gre, tukaj v Yangonu pa definitivno pretiravajo s cenami. Najina soba se je recimo v sedmih mesecih podrazila s 6 dolarjev na 15! Tezava je v tem, da je malo nastanitev (vlada jih mora odobriti in registrirati), ti pa si potem lahko zmisljujejo take nore cene, saj nekje turisti moramo spati.
Jutri zjutraj pa na Tajsko. Res se veseliva polezavanja na plazi, pisanih ribic, curryjev in drugih tajskih dobrot. In seveda casa, ko bova lahko vse vtise iz te posebne drzave prespala, predelala in strnila. Zaenkrat naju se ni prepricala v vrnitev, ni pa nama zal, da sva jo obiskala. Vesela sva, da sva ujela trenutek, ko se najbolj prebuja, ko se staro, tradicionalno mesa z novim, modernim in za njh neznanim. Glede na razvoj v  zadnjem letu (koliko sva prebrala, kako je bilo prej) je potrebno priti cim prej, ce zelite obcutiti se kancek stare Burme. Kaj kmalu bo namrec se samo Mjanmar.


sreda, 18. julij 2012

Dnevi bezijo, mi2 pa se pomikava po zemljevidu vedno nize, juzneje.
Ko sva se bila pri jezeru Inle, sva sla na dvodnevni treking po bliznjih hribih. Bilo je res lepo, vodic je bil super, a tako naporno kot ze dolgo ne. Enkrat popoldne smo prispeli v gorski samostan, kjer smo se namestili. Sprehodila sva se do bliznje vasice in se malo igrala z otroki, vecer pa sva prezivela v spbi ob sveci - kaj je to elektrika. :)  Aja, seveda tudi tekoce (kaj sele tople!) vode ni bilo. Ponoci nato prvo presenecenje - cudni glasovi, praskanje, vohanje in skakanje po plocevinasti strehi nama ni pustilo spati. Ob stirih nato ropotanje za mojo glavo. "Jure, kje mas svetilko? Nekaj je v sobi." Ker sva spala na tleh v spalnih vrecah sva seveda cutila vsak korak po lesenih deskah. Tako sva za tramom odkrila gol dolg rep. Podgana! Kaj naj zdaj? Ven je ni bilo mogoce spoditi, tako sa se vdala midva in zapustila bojisce. :)  V trdi temi sma mogla do sosednje hise, kjer je spal najin vodic. Ta je najprej mislil, da je kateri zbolel, nato pa nama samo odmaknil mizo in pokazal, da lahko spiva tam. Zjutraj je bilo ze vse smesno. Spustili smo se nazaj v dolino, v mesto do njegove restavracije, kjer sva imela kosilo. Takrat naju je pricakalo drugo neprijetno presenecenje: okradli so naju! Dobro sva premislila, kje in kdaj bi se to lahko zgodilo. Ugotovila sva, da je edina moznost samostan in mladi budisticni menihi. Edino tam sva pustila stvari v sobi, ko sva si sla umivat zobe - sj sva ja v samostanu, kaj pa bo? Barabe male ... Na sreco ne gre za bajni znesek (ok. 45 evrov), a za njihove razmere je to ogromno. Vodic je bil sokiran in odlocen, da tam vec ne bo spal.
Naslednji dan sva sla s colnom na vroce vrelce. Vroci so v pravem pomenu besede - cel se nisi mogo potopit v vodo, tako vroca je bila!
Danes ponoci sva z nocnim busom prispela  v Bago. Ker sva spala in so naju zbudili na postaji, kjer sva se mogla na vrat na nos skobacat z busa, sem v vsej naglici pozabila soncna ocala. :(  Zeeloo se tepem po glavi, ker sem si tukaj kupila nove prejsnji teden. Mesto je precej podobno kaksnemu indijskemu - krave na cesti, enake jedi v restavracijah, umazanija in kaos na cesti. V hotelu sva najela dva voznika motorjev, ki sta naju celo popoldne vozila od znamenitosti do znamenitosti. Prosila sva tudi, ce naju lahko zapeljeta v solo, da si res zeliva videti, kako izgleda. Naleteli smo ravno na slovesnost, ko mlad fante sprejmejo med menihe - vse je sponzorirala mjanmarska televizija Sky net. Ko so naju videli, so naju takoj peljali na kosilo in snemalec naju je tudi snemal medtem ko sva jedla. Med samim obredom sva smela sedeti na strani (se starsem to ni dovoljeno) in seveda sva se obcasno znasla v kadru. Jutri zvecer bova baje po porocilih. :)
Eden od stricev, ki naju je vozil, je nekdaj bil ucitelj. Izmenjali smo nekaj besed glede stanja v tej dezeli s tem poklicem: upokojil se je lahko ze z 42 leti, pri prejsnji vladi je dobival 400 kjatov mesecne pokojnine, pri zdajsnji dobi 9250 (ok 9 evrov!). Za danasnje druzenje sva mu placala 5000 kjatov, torej polovico njegove penzije! Njegova zena je se vedno uciteljica in zasluzi ok. 85000 kjatov (ok. 85 evrov). Zelo je bil prijazen in pripravljen pomagat, je zelo dober fotograf in res lepo je poskrbel za naju. Pred nekaj minutami pa se je ta gospod narisal pred nama tu v internet-cafeju. Pogovarjali smo se, da se nisva videla bankovcev za 1 kjat, saj niso vec v uporabi, ker so imeli taksno inflacijo, da niso nic  vec vredni. Ker jih je imel doma, naju je zdaj zvecer iskal po restavracijah, dokler naju ni nasel tukaj, da nama jih je lahko dal! Take prijaznosti pa res ne najdes vec pogosto. Prav krivo nama je, da mu ne moreva dati nic v zameno.
Jutri zjutraj greva s kombijem, ki spotoma pobira potnike (neke vrste skupni taksi) do Kinpuna, od koder je najboljse izhodisce za t.i. Golden rock. Tam bova jutri tudi prespala, potem pa pocasi proti Yangonu, od koder letiva v Bangkok, saj koncno greva na morjeeee!
Prav lep pozdrav iz zelo dezevnega Bagoja!

petek, 13. julij 2012

Zapustila sva Bagan in se preselila v malo bolj hladen vzhodi predel - k jezeru Inle.
V Baganu sva prekolesarila toliko prasnih cest kot ze dolgo ne, ogledala sva si tisoc in eno pagodo in se kopala v lastnem potu pri temperaturah nad 40 stopinj. Uzivala sva v treh soncnih zahodih, spoznala nekaj lokalcev, eno dekle je celo znalo nekaj slovensko. Nisva mogla verjet. Zadnji vecer sva ji nesla parfumcek, kar je tu zelo zazeljena roba - spominke so hotele menjavati za licila ali parfume.
Spoznala sva nekaj zanimivih ljudi, ki so naju ze povabili na obisk, tako da se potovanja ne bodo koncala. :)
S taksijem sva se tudi zapeljala na goro Popa, kjer so naju napadale opice.
Voznja iz Bagana do Inle je trajala dolgih 10 ur. Ker je bus imel kvazi klimo smo sredi poti odprli okna in zavese so plapolale kot zastave. A bilo je vsaj hladneje. V Inle potem presenecenje - nismo nasli prostih sob! Hoteli so precej zasedeni, ceprav je nizka sezona, a Evropejci imamo pocitnice ... tako sva srecala tudi 7 Slovencev! Druzino iz Kranja in par iz ... hmmm... Ljubljane, ce se prav spomniva. S prijetno družino iz Kranja (Aleš + 4) smo se zvečer tudi dobili na pivu in malo poklepetali - obrazložitev: že doma smo imeli nekaj stikov prek maila in recimo, da smo se že poznali.
Vceraj sva nato z dvema Korejcema sla na celodnevno razikovanje jezera s colnom. Ogledali smo si plavajoce vasi s plavajocimi vrtovi, samostan, kjer imajo macke zdresirane tako, da skacejo skozi obroc kot cirkuski tigri, videli smo dolgovratke in polno delavnic s tobakom, srebrom, svilo, bambusom, lotusom in podobno. Sredi jezera, kjer je voda globoka in cista (brez trave) sva se tudi opogumila in skocila s colna ter malo zaplavala okoli. Korejca sta naju samo s strahom opazovala.
Danes bova spet kolesarila - odpeljati se nameravava na vroce vrelce in v burmanski bordeaux. Tukaj naj bi pridelovali zelo dobro vino in seveda ne bova spustila degustacije. :)
 Za konec pa se slikica iz Bagana, ki sicer ni najina (nimajo citalcev kartic), a da vaj malo lahko deliva lepote te edinstvene dezele z vami.
Lep pozdrav domov!

ponedeljek, 9. julij 2012

Bagan ...
Ce imate radi, ampak res radi budisticne stupe in pagode, pridite v Bagan! Kamorkoli pogledava strli vrh kaksne v nebo. Avtobus je bila nova, posebna izkusnja. Zadnjic je bila le sreca (oz. nova cesta med Yangonom in Mandalayem), danasnja voznja je bila  ... hmmmm ... kako bi to opisala ... z Juretovimi besedami: Andrenska graba je autobahn proti temu. :)  Za tiste, ki ne veste, kje je ta graba ... cesta je bila slabsa od makedama.
Presenecajo naju cene prenocisc. Navadna soba s klimo in kopalnico stane od 15 dolarjev naprej (v primerjavi s prejsnjimi potovanji veliko). Hrana, pijaca in druge stvari so na sreco poceni. Za zbiratelje magnetkov: slabo zgleda. Do zdaj sva jih videla ravno 5, ne prevec lepih in pregresno dragih.
Najeta imava spet kolesa, saj vlada ne dovoli tusristom rentati motorjev. :(  Tako da boma jutri spet v 35+ kolesarila cel dan. Lahko si predstavljate, kako imava narisane hlace in majice. Danes zvecer naju je tudi nek domacin  peljal na neobljuden tempelj (malo smo se prebijali skozi goscavo in plezali na skoraj navpicno steno), od koder smo opazovali soncni zahod. Se je splacalo, res.
Pricakovala sva vec turistov. Pri glavnih znamenitostih jih sicer srecujeva (a vsi se ze poznamo na videz, ker nas je tako malo), drugje pa sva ponavadi obkrozena z domacini.
Internet je res katastrofalno pocasen. Da pogledava mail, potrebujeva ok. 15 minut, ostalih 45 minut porabiva za to.  Ce nama hoce kdo kaj sporociti - telefon (mobi) tukaj ne dela! Posljite mail.

Lep pozdrav vsem domov iz dezele nasmehov.

nedelja, 8. julij 2012

Nasla sva internet! :)
Minglaba! Za nama so ze trije dnevi Burme. Prvi dan sva izkoristila za Yangon, ker sva zvecer imela bus za Mandalay.
Yangon: veliko mesto, s krozno zeleznico - z njo sva se peljala in pri nakupu kart so nama rekli, da se niso imeli Slovencev! :)  Menjala sva denar in jedla v super restavraciji, kjer nihce ni govoril anglesko. Narocila sva s kazanjem na slike v jedilnem listu. Bilo je res dobro, najboljse pa: za mlecne sejke, stiri juhe, neke vrste spomladanke zvitke dve glavni jedi in tri omakce sva placala 3200 kjatov (3 evre!).
Ogledala sva si najvecjo pagodo - shwedagon pagodo, ki je res dih jemajoca.
Zvecer sva nato z zanimanjem pricakovala nocni bus. In prijetno sva bila presenecena, ko je bil res luksuzen, z napisom Arsenal (skoraj pa bio bila na Liverpoolovem). Sklepate lahko, da so res nogometni navdusenci.
Mandalay: prijetno mesto, prav tako veliko, zato sva si izposodila kolesa/ Zanimivo se je bilo zvecer vracati do hotela brez luci in v temi. Na sreco naju je pospremil res prijazen domacin, ki naju je pozneje peljal se na vecerjo - all you can eat burmese style. :) 
Bila sva na Mandalayevem hribu ob soncnem zahodu (ja, privoscilas sva si malo romantike), kjer naju je hitro ogovoril menih. Ko je ugotovil, da je Jure ucitelj anglescine, ga je  zacel klicati teacher.
Drugi dan v Mandalayu (danes) sva sla z najetimi motorji in vozniki malo po okolici, med drugim v kacjo pagodo (imajo 3 ogromne pitone), obiskala sva najdaljsi tikov most na svetu ...

Otroci so pravi soncki. Ko naju zagledajo, kar zacnejo civkati Hello, starejsim pa hitro nariseva nasmesek na obrazu. Ljudje so res prijazni, iskreni, nepokvarjeni (razen nekaterih, ki menjavajo denar), tako da se pocutiva dobrodosla.

Prav lepo vas pozdravljava in se tipkamo/beremo kmalu - upava. ;)

Thwamenaw

četrtek, 5. julij 2012


Sawadee!

Koncno sva prisla spet v nama tako ljubo dezelo. :)
Ko sva stopila iz letalisca, nama je v obraz puhnila vlazna sopara, znani vonji so se mesali, pljuca so mislila, da imajo astmo in telo, da je prislo v savno. Ampak vse to sva pogresala. Takoj sva poiskala lokalmo restavracijo, kjer sva si za zacetek privoscila prazen riz s piscancem in seveda Changa.

Jutri zjutraj odrineva v neznano - v Mjanmar.


Do takrat pa:
http://www.youtube.com/watch?v=P9mwELXPGbA


Lep pozdrav vsem!