Danes prezivljava zadnji dan v Mjanmaru. Moreva priznati, da nama ni nekaj hudo - veseliva se "civilizacije". Ocitno smo na zahodu ze tako navajeni nekih dobrin, da dlje casa tezko shajamo brez. Caka se naju dopust v pravem pomenu besede na tajskih plazah. Ravno poskusava ugotoviti, kje bo najlepse vreme, saj naju tukaj ze nekaj dni spremlja dez.
Tako sva recimo imela najbolj dezeven dan v cetrtek, ko sva se povzpela na hrib, kjer stoji "Golden Rock" - drugi najpomembnejsi verski spomenik Mjanmara (takoj za Shwedagon pagodo tukaj v Yangonu).Ko sva prispela dopoldne v Kinpun, kraj pod tem hribom s to zlato skalo, sva mislila, da sva nasla konec sveta. Zelo nama je zal, da ne moreva z vami deliti slike, da bi videli tisto selo, ali bolje receno ulico, ki se kar konca in se nadaljuje z gozdom, ta pa se zacne dvigati po hribih. Meglice so se vlekle med zelenimi krosnjami, ki so prehajale ena v drugo, sonce si je zaman utiralo pot skozi puhaste oblake.
Ker je ta spomenik precej visoko in bi mogla prehoditi kakih 10 kilometrov, sva se odlocila za tovornjak. Nanj so nas nalozli kot krompir, kakih 45 ljudi, in voznk je drvel kot nor po mokri in vijugasti cesti. Na polovici so nas nato sest ubogih turistov poslali s tovornjaka, ces da je voznja naprej prenevarna za nas. In smo sli ... 45 minut v breg v dezju. Zgoraj nato vladni usluzbenec pobere od vsakega 6 dolarjev (za domacine seveda zastonj). Lilo je kot iz skafa, megla pa je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal. Ko sva stala 5 metrov pred to skalo, sva jo komaj ugledala. Ima prav posebno lego, saj stoji na robu pecine in ne pade dol. Verjamejo, da Budov las daje kamnu ravnotezje. Cakala sva slabo uro na lepse vreme, da bi lahko naredila posteno sliko, a zaman. Vrnila sva se po isti poti dol, kjer so nas spet nabasali na tovornjak - tokrat se vec in skupaj z ogromnimi kolicinami riza v vrecah, ter v najvecjem nalivu smo brez strehe drveli skozi ovinke navzdol. Ker sma bila, kot ze receno, na koncu sveta, nisva imela kaj poceti. Kupila sva cips in vodo, se vgnezdila v sobo in se potopila vsak v svojo knijgo.
Vceraj sva nato prisla nazaj v neuradno glavno mesto, Yangon. Spet je dezevalo kot za stavo in ker nisva imela rezerviranega hotela, je bilo v tem vremenu treba poiskati sobo. Prvi hotel je bil predrag in s podganami, drugi je bil luknja, kot se je nisva vidla, tretji je bil poln, v cetrtem sva se nato vdala in vzela skatlo veliko 2,5 x 3 metre brez okna s skupno kopalnico. Cena? Neverjetnih 15 dolarjev. Natanitve v tej drzavi so res zasoljene, nudijo pa bore malo. Po drugih mestih se nekako gre, tukaj v Yangonu pa definitivno pretiravajo s cenami. Najina soba se je recimo v sedmih mesecih podrazila s 6 dolarjev na 15! Tezava je v tem, da je malo nastanitev (vlada jih mora odobriti in registrirati), ti pa si potem lahko zmisljujejo take nore cene, saj nekje turisti moramo spati.
Jutri zjutraj pa na Tajsko. Res se veseliva polezavanja na plazi, pisanih ribic, curryjev in drugih tajskih dobrot. In seveda casa, ko bova lahko vse vtise iz te posebne drzave prespala, predelala in strnila. Zaenkrat naju se ni prepricala v vrnitev, ni pa nama zal, da sva jo obiskala. Vesela sva, da sva ujela trenutek, ko se najbolj prebuja, ko se staro, tradicionalno mesa z novim, modernim in za njh neznanim. Glede na razvoj v zadnjem letu (koliko sva prebrala, kako je bilo prej) je potrebno priti cim prej, ce zelite obcutiti se kancek stare Burme. Kaj kmalu bo namrec se samo Mjanmar.
Tako sva recimo imela najbolj dezeven dan v cetrtek, ko sva se povzpela na hrib, kjer stoji "Golden Rock" - drugi najpomembnejsi verski spomenik Mjanmara (takoj za Shwedagon pagodo tukaj v Yangonu).Ko sva prispela dopoldne v Kinpun, kraj pod tem hribom s to zlato skalo, sva mislila, da sva nasla konec sveta. Zelo nama je zal, da ne moreva z vami deliti slike, da bi videli tisto selo, ali bolje receno ulico, ki se kar konca in se nadaljuje z gozdom, ta pa se zacne dvigati po hribih. Meglice so se vlekle med zelenimi krosnjami, ki so prehajale ena v drugo, sonce si je zaman utiralo pot skozi puhaste oblake.
Ker je ta spomenik precej visoko in bi mogla prehoditi kakih 10 kilometrov, sva se odlocila za tovornjak. Nanj so nas nalozli kot krompir, kakih 45 ljudi, in voznk je drvel kot nor po mokri in vijugasti cesti. Na polovici so nas nato sest ubogih turistov poslali s tovornjaka, ces da je voznja naprej prenevarna za nas. In smo sli ... 45 minut v breg v dezju. Zgoraj nato vladni usluzbenec pobere od vsakega 6 dolarjev (za domacine seveda zastonj). Lilo je kot iz skafa, megla pa je bila tako gosta, da bi jo lahko rezal. Ko sva stala 5 metrov pred to skalo, sva jo komaj ugledala. Ima prav posebno lego, saj stoji na robu pecine in ne pade dol. Verjamejo, da Budov las daje kamnu ravnotezje. Cakala sva slabo uro na lepse vreme, da bi lahko naredila posteno sliko, a zaman. Vrnila sva se po isti poti dol, kjer so nas spet nabasali na tovornjak - tokrat se vec in skupaj z ogromnimi kolicinami riza v vrecah, ter v najvecjem nalivu smo brez strehe drveli skozi ovinke navzdol. Ker sma bila, kot ze receno, na koncu sveta, nisva imela kaj poceti. Kupila sva cips in vodo, se vgnezdila v sobo in se potopila vsak v svojo knijgo.
Vceraj sva nato prisla nazaj v neuradno glavno mesto, Yangon. Spet je dezevalo kot za stavo in ker nisva imela rezerviranega hotela, je bilo v tem vremenu treba poiskati sobo. Prvi hotel je bil predrag in s podganami, drugi je bil luknja, kot se je nisva vidla, tretji je bil poln, v cetrtem sva se nato vdala in vzela skatlo veliko 2,5 x 3 metre brez okna s skupno kopalnico. Cena? Neverjetnih 15 dolarjev. Natanitve v tej drzavi so res zasoljene, nudijo pa bore malo. Po drugih mestih se nekako gre, tukaj v Yangonu pa definitivno pretiravajo s cenami. Najina soba se je recimo v sedmih mesecih podrazila s 6 dolarjev na 15! Tezava je v tem, da je malo nastanitev (vlada jih mora odobriti in registrirati), ti pa si potem lahko zmisljujejo take nore cene, saj nekje turisti moramo spati.
Jutri zjutraj pa na Tajsko. Res se veseliva polezavanja na plazi, pisanih ribic, curryjev in drugih tajskih dobrot. In seveda casa, ko bova lahko vse vtise iz te posebne drzave prespala, predelala in strnila. Zaenkrat naju se ni prepricala v vrnitev, ni pa nama zal, da sva jo obiskala. Vesela sva, da sva ujela trenutek, ko se najbolj prebuja, ko se staro, tradicionalno mesa z novim, modernim in za njh neznanim. Glede na razvoj v zadnjem letu (koliko sva prebrala, kako je bilo prej) je potrebno priti cim prej, ce zelite obcutiti se kancek stare Burme. Kaj kmalu bo namrec se samo Mjanmar.
Ni komentarjev:
Objavite komentar