Dnevi bezijo, mi2 pa se pomikava po zemljevidu vedno nize, juzneje.
Ko sva se bila pri jezeru Inle, sva sla na dvodnevni treking po bliznjih hribih. Bilo je res lepo, vodic je bil super, a tako naporno kot ze dolgo ne. Enkrat popoldne smo prispeli v gorski samostan, kjer smo se namestili. Sprehodila sva se do bliznje vasice in se malo igrala z otroki, vecer pa sva prezivela v spbi ob sveci - kaj je to elektrika. :) Aja, seveda tudi tekoce (kaj sele tople!) vode ni bilo. Ponoci nato prvo presenecenje - cudni glasovi, praskanje, vohanje in skakanje po plocevinasti strehi nama ni pustilo spati. Ob stirih nato ropotanje za mojo glavo. "Jure, kje mas svetilko? Nekaj je v sobi." Ker sva spala na tleh v spalnih vrecah sva seveda cutila vsak korak po lesenih deskah. Tako sva za tramom odkrila gol dolg rep. Podgana! Kaj naj zdaj? Ven je ni bilo mogoce spoditi, tako sa se vdala midva in zapustila bojisce. :) V trdi temi sma mogla do sosednje hise, kjer je spal najin vodic. Ta je najprej mislil, da je kateri zbolel, nato pa nama samo odmaknil mizo in pokazal, da lahko spiva tam. Zjutraj je bilo ze vse smesno. Spustili smo se nazaj v dolino, v mesto do njegove restavracije, kjer sva imela kosilo. Takrat naju je pricakalo drugo neprijetno presenecenje: okradli so naju! Dobro sva premislila, kje in kdaj bi se to lahko zgodilo. Ugotovila sva, da je edina moznost samostan in mladi budisticni menihi. Edino tam sva pustila stvari v sobi, ko sva si sla umivat zobe - sj sva ja v samostanu, kaj pa bo? Barabe male ... Na sreco ne gre za bajni znesek (ok. 45 evrov), a za njihove razmere je to ogromno. Vodic je bil sokiran in odlocen, da tam vec ne bo spal.
Naslednji dan sva sla s colnom na vroce vrelce. Vroci so v pravem pomenu besede - cel se nisi mogo potopit v vodo, tako vroca je bila!
Danes ponoci sva z nocnim busom prispela v Bago. Ker sva spala in so naju zbudili na postaji, kjer sva se mogla na vrat na nos skobacat z busa, sem v vsej naglici pozabila soncna ocala. :( Zeeloo se tepem po glavi, ker sem si tukaj kupila nove prejsnji teden. Mesto je precej podobno kaksnemu indijskemu - krave na cesti, enake jedi v restavracijah, umazanija in kaos na cesti. V hotelu sva najela dva voznika motorjev, ki sta naju celo popoldne vozila od znamenitosti do znamenitosti. Prosila sva tudi, ce naju lahko zapeljeta v solo, da si res zeliva videti, kako izgleda. Naleteli smo ravno na slovesnost, ko mlad fante sprejmejo med menihe - vse je sponzorirala mjanmarska televizija Sky net. Ko so naju videli, so naju takoj peljali na kosilo in snemalec naju je tudi snemal medtem ko sva jedla. Med samim obredom sva smela sedeti na strani (se starsem to ni dovoljeno) in seveda sva se obcasno znasla v kadru. Jutri zvecer bova baje po porocilih. :)
Eden od stricev, ki naju je vozil, je nekdaj bil ucitelj. Izmenjali smo nekaj besed glede stanja v tej dezeli s tem poklicem: upokojil se je lahko ze z 42 leti, pri prejsnji vladi je dobival 400 kjatov mesecne pokojnine, pri zdajsnji dobi 9250 (ok 9 evrov!). Za danasnje druzenje sva mu placala 5000 kjatov, torej polovico njegove penzije! Njegova zena je se vedno uciteljica in zasluzi ok. 85000 kjatov (ok. 85 evrov). Zelo je bil prijazen in pripravljen pomagat, je zelo dober fotograf in res lepo je poskrbel za naju. Pred nekaj minutami pa se je ta gospod narisal pred nama tu v internet-cafeju. Pogovarjali smo se, da se nisva videla bankovcev za 1 kjat, saj niso vec v uporabi, ker so imeli taksno inflacijo, da niso nic vec vredni. Ker jih je imel doma, naju je zdaj zvecer iskal po restavracijah, dokler naju ni nasel tukaj, da nama jih je lahko dal! Take prijaznosti pa res ne najdes vec pogosto. Prav krivo nama je, da mu ne moreva dati nic v zameno.
Jutri zjutraj greva s kombijem, ki spotoma pobira potnike (neke vrste skupni taksi) do Kinpuna, od koder je najboljse izhodisce za t.i. Golden rock. Tam bova jutri tudi prespala, potem pa pocasi proti Yangonu, od koder letiva v Bangkok, saj koncno greva na morjeeee!
Prav lep pozdrav iz zelo dezevnega Bagoja!
Ko sva se bila pri jezeru Inle, sva sla na dvodnevni treking po bliznjih hribih. Bilo je res lepo, vodic je bil super, a tako naporno kot ze dolgo ne. Enkrat popoldne smo prispeli v gorski samostan, kjer smo se namestili. Sprehodila sva se do bliznje vasice in se malo igrala z otroki, vecer pa sva prezivela v spbi ob sveci - kaj je to elektrika. :) Aja, seveda tudi tekoce (kaj sele tople!) vode ni bilo. Ponoci nato prvo presenecenje - cudni glasovi, praskanje, vohanje in skakanje po plocevinasti strehi nama ni pustilo spati. Ob stirih nato ropotanje za mojo glavo. "Jure, kje mas svetilko? Nekaj je v sobi." Ker sva spala na tleh v spalnih vrecah sva seveda cutila vsak korak po lesenih deskah. Tako sva za tramom odkrila gol dolg rep. Podgana! Kaj naj zdaj? Ven je ni bilo mogoce spoditi, tako sa se vdala midva in zapustila bojisce. :) V trdi temi sma mogla do sosednje hise, kjer je spal najin vodic. Ta je najprej mislil, da je kateri zbolel, nato pa nama samo odmaknil mizo in pokazal, da lahko spiva tam. Zjutraj je bilo ze vse smesno. Spustili smo se nazaj v dolino, v mesto do njegove restavracije, kjer sva imela kosilo. Takrat naju je pricakalo drugo neprijetno presenecenje: okradli so naju! Dobro sva premislila, kje in kdaj bi se to lahko zgodilo. Ugotovila sva, da je edina moznost samostan in mladi budisticni menihi. Edino tam sva pustila stvari v sobi, ko sva si sla umivat zobe - sj sva ja v samostanu, kaj pa bo? Barabe male ... Na sreco ne gre za bajni znesek (ok. 45 evrov), a za njihove razmere je to ogromno. Vodic je bil sokiran in odlocen, da tam vec ne bo spal.
Naslednji dan sva sla s colnom na vroce vrelce. Vroci so v pravem pomenu besede - cel se nisi mogo potopit v vodo, tako vroca je bila!
Danes ponoci sva z nocnim busom prispela v Bago. Ker sva spala in so naju zbudili na postaji, kjer sva se mogla na vrat na nos skobacat z busa, sem v vsej naglici pozabila soncna ocala. :( Zeeloo se tepem po glavi, ker sem si tukaj kupila nove prejsnji teden. Mesto je precej podobno kaksnemu indijskemu - krave na cesti, enake jedi v restavracijah, umazanija in kaos na cesti. V hotelu sva najela dva voznika motorjev, ki sta naju celo popoldne vozila od znamenitosti do znamenitosti. Prosila sva tudi, ce naju lahko zapeljeta v solo, da si res zeliva videti, kako izgleda. Naleteli smo ravno na slovesnost, ko mlad fante sprejmejo med menihe - vse je sponzorirala mjanmarska televizija Sky net. Ko so naju videli, so naju takoj peljali na kosilo in snemalec naju je tudi snemal medtem ko sva jedla. Med samim obredom sva smela sedeti na strani (se starsem to ni dovoljeno) in seveda sva se obcasno znasla v kadru. Jutri zvecer bova baje po porocilih. :)
Eden od stricev, ki naju je vozil, je nekdaj bil ucitelj. Izmenjali smo nekaj besed glede stanja v tej dezeli s tem poklicem: upokojil se je lahko ze z 42 leti, pri prejsnji vladi je dobival 400 kjatov mesecne pokojnine, pri zdajsnji dobi 9250 (ok 9 evrov!). Za danasnje druzenje sva mu placala 5000 kjatov, torej polovico njegove penzije! Njegova zena je se vedno uciteljica in zasluzi ok. 85000 kjatov (ok. 85 evrov). Zelo je bil prijazen in pripravljen pomagat, je zelo dober fotograf in res lepo je poskrbel za naju. Pred nekaj minutami pa se je ta gospod narisal pred nama tu v internet-cafeju. Pogovarjali smo se, da se nisva videla bankovcev za 1 kjat, saj niso vec v uporabi, ker so imeli taksno inflacijo, da niso nic vec vredni. Ker jih je imel doma, naju je zdaj zvecer iskal po restavracijah, dokler naju ni nasel tukaj, da nama jih je lahko dal! Take prijaznosti pa res ne najdes vec pogosto. Prav krivo nama je, da mu ne moreva dati nic v zameno.
Jutri zjutraj greva s kombijem, ki spotoma pobira potnike (neke vrste skupni taksi) do Kinpuna, od koder je najboljse izhodisce za t.i. Golden rock. Tam bova jutri tudi prespala, potem pa pocasi proti Yangonu, od koder letiva v Bangkok, saj koncno greva na morjeeee!
Prav lep pozdrav iz zelo dezevnega Bagoja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar